| blob | f7a41381f4f4f61d7d9ae9c4a5c019be7c8f8729 |
1 <?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?>
3 <office:document xmlns:office="http://openoffice.org/2000/office" xmlns:text="http://openoffice.org/2000/text">
4 <office:body>
5 <text:p>Oče je znal vse: kmetovati, gojiti sadno drevje, zdraviti ljudi in živino, kuhati oglje, zidariti, no, in kot krojač je bil mojster za irhaste hlače. (Delal jih je za prezidenta, za grofe in bogatine; bile so vse z zeleno svilo prešite, okrašene z venci, gamsi jeleni.) Tudi kožuhar in burnusar je bil odličen. Zimske noči je šival od polnoči in še čez, da je mogel riniti s kajžo tako, da nam res nikoli ni manjkalo kruha, meso smo pa kupili dvakrat v letu: za veliko noč in za žegnanje. Oče je bil pridobiten, a vse z naporom in delom, varčen pa od sile, toda nikoli skop. Pri njem so se shajali, čeprav pri kajžarju, možaki veljaki iz vse vasi. Vsi so ga imeli za modrega in preudarnega človeka, pa so hodili k njemu na pogovore in posvetovanja. Zimske večere je bilo – ker je šivaril – vsak večer polno mož vasovalcev. Te sem kajkrat poslušal s peči, dokler nisem gori zaspal. Čut za pristen jezik se mi je takrat oblikoval. Bili so pogovori, majhni, dobrovoljni, prepirčki, pa šale in dovtipi, nagajivost, tudi politika, le redko kaka pravljica. Storije niso bile možakom nič pri srcu. Spominjam se moža, ki je rekel, da še ni nobene povesti prebral. "Papir je potrpežljiv, lahko lažeš nanj, kar ti trešči v glavo." Z vso vnemo pa je prebiral zgodovino. Zato so ti možje kaj radi pripovedovali resnične dogodke iz časov, ko so še vozarili, ko so hodili na Gornje Štajersko na bandro (vandrovat), ko je bil pri nas Napoleon, da gre Francozom bolje, ko imajo "repiblik" itd.</text:p>
6 <text:p/>
7 </office:body>
8 </office:document>